Izraz demokracija izhaja iz grške besede demos, ki pomeni ljudstvo. V osnovi gre za politično ureditev, ki v takšni ali drugačni oblast postavlja v roke ljudstva oz. v večini primerov v roke s strani ljudstva izvoljenih posameznikov.

Zakaj sem se torej odločil, da napišem zapis, ki ga imate na zaslonu pred sabo. Razlogov je več, najpomembnejši pa je verjetno moje nezadovoljstvo nad obliko demokracije, ki trenutno prevladuje v svetu in (kar je tudi najbolj pomembno) Sloveniji.

V demokratično urejeni družbi naj bi bila vsaka odločitev, o kateri odloča družba (volilni upravičenci) oz. izvoljeni predstavniki družbe (poslanci) sprejeta z večino ali v nekaterih primerih celo z dvotretjinsko večino. Žal se ta osnovni koncept demokracije poruši že v začetku, ko izvemo, da je postanete predsednik Združenih držav Amerike, pa čeprav vas ne podpre večina vseh volilnih upravičencev (no, vsaj tistih, ki so prišli na volitve). Ali pa v primeru, ko se ljudstvo na referendumu odloči za eno, vi pa kot del izvršne oblasti (vlada) naredite nekaj drugega. Seveda obstajajo tudi primeri, ki izkazujejo demokratično usmeritev posameznih držav - večina držav, ki v imenu tako ali drugače omenjajo demokracijo s pridevnikom demokratičen (in vsemi njegovimi inačicami) ima (oz. je imela) politično ureditev v slogu komunizma, socializma, totalitarizma, despotizma - ali, oz. še bolj verjetno pa kar vse skupaj. Le kdo še ni slišal za NDR (Nemška demokratična republika), ki je bila pod nadzorom takratne Sovjetske zveze in s tem socialističnokomunistične ureditve ali pa DR Kongo (Demokratična republika Kongo), seveda pa ne smem pozabiti omeniti Demokratične ljudske republike Severne Koreje, pa še katera druga država bi se našla.

Začnimo torej na začetku - ameriški sistem volitev. Predsedniške volitve v Združenih državah Amerike delujejo na principu posredne izvolitve in sicer vsak posameznik izvoli elektorja (oseba s posebno volilno pravico), le-ta pa se zaveže, da bo glasoval za predsedniškega kandidata, ki ga zastopa. Se pravi - če želite izvoliti demokratskega predsedniškega kandidata, morate voliti demokratskega elektorja, ki bo nato v vašem imenu na elektorskih volitvah volil za predsedniškega kandidata, ki ga zastopa. Komplicirano, kajne?

Ta sistem izhaja še s samega začetka neodvisnih ZDA, ko je bilo zaradi takratne tehnologije (če lahko o tehnologiji sploh govorimo) nemogoče, da bi na isti dan več milijonov ljudi izbiralo predsedniškega kandidata. Tako se seveda poveča birokratičnost volitev, vendar je s tem zaradi razporeditve elektorskih glasov možno, da je predsedniški kandidat izvoljen le z večino elektorskih glasov, ne pa tudi z večino “pravih” glasov - glasov volilnih upravičencev. Prav demokratično, ne?

Naslednja zanimiva stvar demokracije so politične stranke. Demokratični parlamenti so ponavadi sestavljeni iz dveh ali več poslanskih skupin, ki največkrat zastopajo politične stranke. Toda, zakaj bi se poslanci sploh povezovali v poslanske skupine oz. politične stranke, če pa so bili izvoljeni s strani ljudstva in so nekako (pravno in realno res ne, moralno pa verjetno) zavezani, da upoštevajo voljo ljudstva, ki jih je izvolilo - ne pa mnenja večine v poslanski skupini. Ravno tu se po mojem mnenju pojavi največji problem večine svetovnih parlamentarnih sistemov in sicer velika večina nekarizmatičnih (beri: ljudstvu neznanih) poslancev sprejema odločitve, ki imajo podlago predvsem v mnenju poslanske skupine. Več kot očitno je, da je nekaterim edini cilj presedeti cel mandat v parlamentu in nato doseči ponovno izvolitev. Poslanca, ki na zasedanjih parlamenta ne glasuje po svojem lastnem mnenju in prepričanju bi morali po mojem mnenju vsaj odstaviti, če ne celo kaznovati zaradi kršenja ustave.

Politične stranke niso aktivne le v parlamentu, pač pa tudi v lokalni politiki. Večina kandidatov na lokalnih volitvah se odloči, da bodo kandidirali na listi določene stranke, saj naj bi imeli s tem večje možnosti za izvolitev. Pa je dejansko res pripadnost neki stranki tako odločilen faktor, da bi se volilec odločil za kandidata za župana oz. svetnika? Bi na primer zaradi zvestosti SDS podprl kandidata, s čigar stališči se ne bi strinjal - izključno zaradi tega, ker kandidira na listi SDS? Verjetno ne. In kako lahko potem stranke “računajo” svoj uspeh na lokalnih volitvah, ko pa (vsaj upam, da je temu tako) večina volilnih upravičencev vsaj na lokalnih volitvah prezre strankarstvo posameznega kandidata, ki se jim zdi najbolj primeren za pozicijo župana oz. svetnika.

Mislim, da je zaenkrat dovolj - nadaljevanje sledi ob naslednji priložnosti, ki mi bo dala misliti…

Objavljeno v kategoriji/ah: Politika